Zakaj se tvoje učenje tujega jezika vedno zatakne v »ozkem grlu«?

Ali si tudi ti takšen/takšna?

Ko si se na začetku učil/a novega jezika, si bil/a poln/a navdušenja, vsak dan si bil/a dosleden/dosledna, si se učil/a besed, gledal/a videoposnetke in se ti je zdelo, da bliskovito napreduješ. Toda nekaj mesecev kasneje je začetno navdušenje minilo in ugotovil/a si, da si obtičal/a v nekakšni »fazi stagnacije« – nove besede si pozabil/a takoj, ko si se jih naučil/a, slovničnih pravil nisi znal/a uporabiti, ko si želel/a govoriti, si se rdeč/a v obraz mučil/a, pa nisi mogel/mogla izgovoriti niti enega celega stavka.

Učenje jezika se je iz začetne sladke zaljubljenosti spremenilo v osamljen in naporen boj.

Kje je težava? Ali nisi dovolj trdo delal/a? Ali nimaš jezikovnega talenta?

Niti eno niti drugo. Težava je v tem, da si ves čas kuhal/a v »kuhinji enega človeka«.

Tvoje učno ozko grlo je kot »ustvarjalna izčrpanost« kuharja

Predstavljaj si, da si kuhar/ica. Na začetku si se po receptu naučil/a pripravljati jajca s paradižnikom in piščančje perutničke s kokakolo. Te jedi si pripravljal/a vsak dan in postajal/a si vse bolj vešč/a.

Toda kmalu si se naveličal/a. Tvoji družinski člani so se jih tudi naveličali. Želel/a si inovirati, a si ugotovil/a, da imaš v svoji kuhinji le nekaj začimb, v hladilniku pa le nekaj sestavin. Ne glede na to, kako trdo si se trudil/a, si lahko pripravil/a le »vedno iste tri stvari«. To je tvoje »ozko grlo«.

Takrat ti izkušen kuhar/ica reče: »Ne rini več z glavo skozi zid v svoji kuhinji, pojdi raje na 'tržnico'.«

Šel/šla si s polovičnim dvomom. Vau, odprl/a se ti je popolnoma nov svet!

Videl/a si začimbe, ki jih še nikoli nisi videl/a, in vonjal/a si dišave eksotičnega sadja. Poskusil/a si mehiški čili, ki ti ga je ponudil prodajalec, in čeprav ti je od njega otrpnil jezik, so se ti odprla obzorja – spoznal/a si, da ima pekoče lahko toliko plasti! Slišal/a si sosednjo gospo, ki je razpravljala o tem, kako skuhati juho iz čudne korenine, in prodajalca morskih sadežev si povprašal/a, kako izbrati najsvežjo ribo.

Niti veliko stvari ti ni bilo treba kupiti; že samo sprehod po tem živahnem okolju, polnem informacij, te je ob vrnitvi domov napolnil/a z novimi recepti in navdihom.

Tako je tudi z učenjem jezika.

Večina nas se uči kot tisti kuhar/ica, ki se drži le svoje kuhinje. Držimo se nekaj učbenikov in aplikacij, dan za dnem ponavljamo »učenje besed in reševanje nalog« – »vedno iste tri stvari«. To je seveda pomembno, a če je le to, se boš hitro počutil/a dolgočasno in osamljeno ter na koncu izgubil/a motivacijo.

Pravi preboj ne leži v tem, da bi bolj obupno »kuhal/a«, ampak v tem, da bi pogumno stopil/a iz »kuhinje« in se sprehodil/a po tisti živahni »globalni tržnici«, ki pripada učencem jezikov.

Kako stopiti iz »kuhinje« in najti svojo »globalno tržnico«?

Ta »tržnica« ni specifičen kraj, temveč odprta miselnost in metoda. Pomeni, da moraš aktivno prekineti rutino in se lotiti ljudi in stvari, ki se zdijo »nepotrebne«, a te lahko navdihnejo.

1. Poskusi »jed«, ki je ni na tvojem »jedilniku«

Recimo, da se učiš angleščino in vidiš predavanje na temo »Kako se naučiti svahilija«. Tvoja prva reakcija je verjetno: »Kaj ima to z mano?«

Ne odklikaj stran. To je kot bi kitajski kuhar/ica poskusil/a francosko omako. Morda se ne boš takoj naučil/a kuhati francoske kuhinje, a lahko se naučiš povsem nove logike začimbanja, načina kombiniranja sestavin, o katerem še nikoli nisi razmišljal/a.

Pojdi in poslušaj, kako se drugi učijo jezika s povsem drugačnim sistemom. Katere nenavadne metode pomnjenja so uporabili? Kako so razumeli kulturo, ki je povsem drugačna od tvoje materinščine? Te na videz »nepomembne« informacije lahko pogosto delujejo kot svetlobni blisk, ki prebode tvoje ustaljene miselne vzorce in ti omogoči, da na jezik, ki ga se učiš, pogledaš iz povsem nove perspektive.

2. Poišči svoje »sokuharje« in »kuharske prijatelje«

Sam jesti je osamljeno, sam kuhati pa dolgočasno. Največji sovražnik učenja jezika je občutek osamljenosti.

Poiščiti moraš svoje »sokuharje« – tiste, ki so tako kot ti strastni do jezika. Z njimi lahko deliš veselje in frustracije pri učenju, si izmenjuješ »ekskluzivne recepte« (učna gradiva in tehnike) in si celo medsebojno »okusite« 'kuharske sposobnosti' drug drugega (vadite jezikovno izmenjavo).

Ko ugotoviš, da je po svetu toliko ljudi, ki tako kot ti hodijo po isti poti, je tisti topel občutek pripadnosti nekaj, česar ti ne more dati noben učbenik.

Kje torej najti te »kuharske prijatelje«? Spletne skupnosti in jezikovne izmenjave so odlične možnosti. Toda pravi izziv je, kako se bosta sporazumevala, ko boš našel/našel »kuharskega prijatelja« iz Brazilije, ki se želi naučiti kitajščine?

V preteklosti bi to morda zahtevalo, da bi imela ena stran dovolj dobro jezikovno znanje. Toda zdaj nam tehnologija ponuja bližnjico. Na primer, orodje kot je Lingogram je aplikacija za klepet z vgrajenim prevodom z umetno inteligenco, ki ti omogoča skoraj neovirano komunikacijo z ljudmi po vsem svetu. To je kot bi imel/a v svoji »globalni tržnici« osebnega prevajalca. Lahko se osredotočiš na izmenjavo idej in kultur, ne da bi se zataknil/a pri slovnici in besedišču.

3. Pogumno vprašaj »prodajalca na stojnici«

Na tržnici so najpametnejši ljudje vedno tisti, ki nenehno sprašujejo. »Šef, kako je to dobro pripraviti?« »Kakšna je razlika med tem in tistim?«

V svoji učni skupnosti moraš biti tudi nekdo, ki rad sprašuje. Ne boj se, da bi se tvoje vprašanje slišalo neumno. Vsako ozko grlo, na katerega naletiš, je doživelo na tisoče ljudi. Vsako vprašanje, ki ga postaviš, ti ne pomaga le razrešiti svoje dvome, temveč lahko pomaga tudi tistim, ki so zgolj opazovali in si niso upali spregovoriti.

Zapomni si, »globalna tržnica« učenja jezika je polna navdušenih »prodajalcev na stojnicah« (strokovnjakov in starejših) in prijaznih »kupcev« (učnih partnerjev), vsi so pripravljeni deliti. Edino, kar moraš storiti, je, da spregovoriš.

Torej, če čutiš, da je tvoje učenje jezika obtičalo, ne sili se več, da bi si »še bolj marljivo učil/a besed«.

Poskusi odložiti »kuhalnico« iz rok, stopi iz svoje znane »kuhinje« in poišči svojo »globalno tržnico«.

Poskusi »jed«, o kateri še nikoli nisi razmišljal/a, spoznaj »sokuharja«, s katerim si lahko izmenjuješ »recepte«, in pogumno postavi vprašanja, ki te mučijo.

Ugotovil/a boš, da se prava rast pogosto zgodi v trenutku, ko prekineš ustaljene navade in objameš neznano.