Zakaj si ne zapomniš kitajskih pismenk? Ker uporabljaš napačno metodo.

Ali si kdaj imel to izkušnjo: da buljiš v kitajsko pismenko in se ti zdi, kot da gledaš kup brezveznih potez, in si jo lahko vtisneš v spomin le z mehaničnim pomnjenjem? Danes si jo zapomniš, jutri jo že pozabiš. Naučil si se sto pismenk, pa se ti nova še vedno zdi kot tujec.

Ta občutek je, kot bi se učil kuhati z zavezanimi očmi.

Predstavljaj si, da ti nekdo vrže kuharsko knjigo, debelo kot opeka, v kateri je na tisoče jedi. Povedo ti: "Zapomni si sestavine in postopek za vsako jed." In tako začneš pomniti, "Kung Pao piščanec: piščanec, kumare, arašidi, čili...", nato pa "Yu Xiang Rou Si: svinjina, črne gobe, bambusovi poganjki, korenje...".

Morda si si uspel na silo zapomniti nekaj jedi, a nikoli se ne boš naučil kuhati. Ker sploh ne razumeš samih sestavin. Ne veš, da je sojina omaka slana, kis kisel, čili pa pekoč. Zato je vsaka jed zate nov, izziv, ki si ga moraš zapomniti od začetka.

Mnogi od nas se kitajskih pismenk učimo s to neumno metodo "pomnjenja receptov".

Nehaj "pomniti recepte", nauči se biti "mojster kuhar"

Pravi mojster kuhar ne stoji na pomnjenju receptov, temveč na razumevanju sestavin. On ve, da je okus "ribe" svež in slasten, okus "jagnjetine" pa močan in aromatičen, in ko ju združiš, dobiš "svežino" (pismenka 鲜, ki združuje 'riba' in 'ovca'). Razume, da "ogenj" predstavlja toploto in kuhanje, zato pismenk kot so "peči" (烤), "vreti" (炒), "dušiti" (炖) ne moreš ločiti od ognja.

S kitajskimi pismenkami je enako. Niso naključne poteze, temveč inteligenten sistem, sestavljen iz "sestavin" (osnovnih radikalov/komponent).

Na primer, spoznaš "木" (mù - les/drevo), kot da bi spoznal "les" kot sestavino. Ko torej vidiš "林" (lín - gozd) in "森" (sēn - gost gozd/gozd), se ti bosta še vedno zdela tuja? Takoj boš prepoznal, da to pomeni veliko dreves, zbranih skupaj.

Drug primer je pismenka "人" (rén - človek). Ko se nasloni na "木" (mù - drevo), postane "休" (xiū - počivati). Človek, ki počiva pod drevesom – kako nazorno! Ko pa človek razpre roke in želi zaščititi, kar je za njim, postane "保" (bǎo - varovati/zaščititi).

Ko začneš razstavljati kitajske pismenke s to "kuharsko miselnostjo", boš ugotovil, da učenje ni več boleče pomnjenje, temveč zanimiva ugankarska igra. Vsaka zapletena pismenka je "kreativna jed", sestavljena iz preprostih "sestavin". Ne bo ti več treba mehanično pomniti, temveč boš z logiko in domišljijo "okušal" in razumel zgodbo, ki se skriva za njo.

Od "razumevanja" do "povezovanja"

Ko enkrat obvladaš to metodo, kitajske pismenke ne bodo več zid med tabo in kitajskim svetom, temveč most do njega. Želel boš komunicirati z besedami, ki si jih pravkar "razrešil", in deliti svoje ideje.

Toda takrat lahko naletiš na nov "recept" – oviro jezikovne bariere. V preteklosti smo morali, če smo želeli komunicirati s tujci, tako kot pri pomnjenju receptov, ponavljati naključne turistične fraze in slovnična pravila, postopek je bil enako boleč, rezultati pa prav tako slabi.

Na srečo živimo v dobi, ko lahko probleme rešujemo na pametnejši način.

Ne glede na to, ali gre za učenje ali komunikacijo, ključno je podirati ovire in se osredotočati na povezovanje. Ko začneš razumeti kitajske pismenke z novim načinom razmišljanja, ne bi bilo slabo, če bi uporabil tudi nova orodja za povezovanje s svetom.

Zato so orodja, kot je Lingogram, tako navdihujoča. Gre za klepetalno aplikacijo z vgrajenim prevajanjem z umetno inteligenco, ki ti omogoča svobodno pogovarjanje z ljudmi iz katerega koli kotička sveta v njihovem maternem jeziku. Ni ti več treba mehanično pomniti "receptov" drugega jezika, saj bo umetna inteligenca poskrbela za zapletene "kuharske korake". Ti se moraš le osredotočiti na samo komunikacijo – deliti svoje zgodbe, razumeti ideje drugih in vzpostaviti resnične povezave.

Torej, pozabi na tisto debelo "receptsko knjigo". Ne glede na to, ali se učiš kitajske pismenke ali se pogovarjaš s svetom, poskusi biti pameten "mojster kuhar" – razumi, razstavi, ustvari in nato poveži.