Kako je "umrla" latinščina, nekoč univerzalni jezik sveta? Presenetljiv odgovor

Pogosto se nam zdi, da je angleščina povsod prisotna, kot da bi se jo moral učiti ves svet. Toda ali ste kdaj pomislili, ali je v zgodovini obstajal kak drug jezik, ki je bil nekoč, tako kot danes angleščina, v polnem sijaju?

Seveda je. To je bila latinščina.

Skoraj dva tisoč let je bila latinščina uradni jezik Rimskega imperija in jezik znanosti, prava, literature ter diplomacije v Evropi. Njen status je bil še bolj izrazit kot status današnje angleščine.

Toda zanimivo je, da danes, razen pri verskih obredih v Vatikanu, praktično ne slišite nikogar več govoriti latinščine.

Torej, kam je izginil ta nekoč tako močan jezik? Kdo ga je "ubil"?

Izginotje jezika, bolj spominja na prenašanje družinskega recepta

Ne hitite z zaključki. Izginotje jezika ni kot umor, temveč bolj spominja na zgodbo o prenašanju družinskega recepta.

Predstavljajte si, da je bila nekoč spoštovana babica, ki je imela skrivni recept za izjemno juho, neprimerljivega okusa. Ta recept je naučila vse otroke v družini. Dokler je bila babica živa, so vsi strogo sledili njenemu načinu priprave juhe, in okus je bil popolnoma enak.

Kasneje je babica umrla. Otroci so se razšli in si ustvarili domove v različnih mestih.

• Otrok, ki je živel ob morju, je menil, da bo juha boljša z dodatkom morskih sadežev.
• Otrok, ki se je preselil v notranjost, je odkril, da bo juha bolj polnega okusa z dodatkom lokalnih gob in krompirja.
• Otrok, ki se je naselil v tropih, pa je v juho dodal nekaj začimb, da bi bila bolj pikantna in bi spodbudila apetit.

Minilo je nekaj generacij, in te "izboljšane" juhe so se po okusu in načinu priprave močno oddaljile od babičinega izvirnega recepta. Razvile so se vsaka po svoje in postale edinstvene specialitete, kot so 'francoska ribja juha', 'italijanska gobova juha' in 'španska krepka juha'.

Vse so izvirale iz babičinega recepta, vendar pa prvotne "babičine izjemne juhe" nihče več ni pripravljal. Obstajala je le še v tisti stari kuharici.

Zdaj razumete?

Latinščina ni "umrla", le "živela je naprej" v mnogih oblikah

Ta zgodba je usoda latinščine.

Tista "babica" je bil nekoč izjemno močan Rimski imperij. Tista "skrivna izjemna juha" pa je bila latinščina.

Ko je bil Rimski imperij, ta "glava družine", še živ, so od Španije do Romunije vsi govorili in pisali enoten, standardiziran latinski jezik.

Toda ko je imperij propadel in je centralna oblast izginila, so "otroci" – torej predniki današnjih Francozov, Špancev, Italijanov itd. – začeli na svoj način "prilagajati" to "juho" jezika.

Upoštevajoč svoje lokalne narečje in navade ter vključujoč besedišče drugih ljudstev (na primer, francoščina se je prepletla z germanskimi jeziki, španščina pa je absorbirala arabščino), so izvedli "lokalno predelavo" latinščine.

Postopoma so te "juhe z novimi okusi" – torej današnji francoski, španski, italijanski, portugalski in romunski jezik – postale vse bolj različne od prvotne latinščine in sčasoma postale popolnoma novi, neodvisni jeziki.

Latinščine torej nihče ni "ubil". Ni umrla, temveč je "živela naprej" v obliki številnih novih jezikov. Razvila se je, se razdelila, tako kot babičina juha, ki se je v novih oblikah ohranjala v domovih vsakega otroka.

Kaj pa je potem "klasična latinščina", ki jo danes vidimo v knjigah in se jo moramo z velikim trudom učiti?

Je kot tista "dediščina receptov", zaklenjena v predalu – beleži najstandardnejši, najbolj eleganten način priprave v določenem trenutku, vendar je zamrznjena, se ne spreminja več, postala je "živi fosil". Sam jezik pa je v ljudstvu še naprej rasel in se razvijal.

Jezik je živ, komunikacija je večna

Ta zgodba nam razkriva globoko resnico: Jezik je živ, in tako kot življenje je vedno v gibanju in spreminjanju.

Jezikovna nadvlada, ki se danes zdi neuničljiva, je v reki zgodovine morda le še en tok.

Razvoj latinščine, čeprav je ustvaril bogato in raznoliko evropsko kulturo, je postavil tudi komunikacijske ovire. "Potomci", ki govorijo španščino, ne razumejo več "sorodnikov", ki govorijo italijanščino.

Ta "sladka tegoba" je danes še bolj razširjena, saj obstaja na stotine in tisoče jezikov po svetu. Na srečo živimo v dobi, ko lahko te ovire prebijemo s pomočjo tehnologije. Na primer, orodja, kot je Lingogram, ki imajo vgrajeno prevajanje z umetno inteligenco, vam omogočajo enostaven pogovor z ljudmi kjerkoli na svetu, ne glede na to, kako drugačen je "recept" za njihov jezik.

Razvoj jezika priča toku zgodovine in človeški ustvarjalnosti. Naslednjič, ko se srečate s tujim jezikom, si ga lahko predstavljate kot edinstveno "lokalno jed" z značilnim okusom. Ni ovira, temveč okno v nov svet.

Z dobrimi orodji pa je odpiranje tega okna veliko lažje, kot si mislite.