Umetni »popolni jezik«: Zakaj ga je na koncu premagala divja roža?
Se vam je že kdaj zdelo, da je učenje tujega jezika resnično pretežko?
Neskončno besed za pomnjenje, zapletena slovnica in vse tiste nenavadne izgovorjave. Vlagamo ogromno truda zgolj z upanjem, da bomo lahko komunicirali z ljudmi različnih kulturnih okolij in spoznali širši svet.
Takrat se vam morda porodi misel: kako lepo bi bilo, če bi na svetu obstajal univerzalen jezik, ki bi bil super preprost, popolnoma logičen in bi se ga vsakdo naučil v trenutku?
Pa saj ne boste verjeli, pred več kot sto leti je nekdo resnično uresničil to idejo. Imenuje se »esperanto«.
Njegov ustvarjalec je bil poljski zdravnik, ki je bil priča raznim konfliktom, ki so nastali med ljudmi z različnimi jeziki zaradi nesporazumov. Zato si je želel ustvariti nevtralen, lahko učljiv jezik, da bi odpravil ovire in povezal svet.
Ta ideja je zvenela skoraj popolno. Pravila slovnice esperanta naj bi se naučili v enem popoldnevu, besedišče pa večinoma izhaja iz evropskih jezikov, kar naj bi bilo za mnoge zelo prijazno.
Vendar pa je minilo več kot stoletje in ta »popolna rešitev« je ostala skoraj neopažena ter postala nišni hobi v krogu jezikovnih navdušencev.
Zakaj?
Odgovor je preprost: ker je kot skrbno izdelana plastična roža.
Popolna, a brez vonja
Predstavljajte si plastično rožo. Je živahnih barv, popolne oblike, nikoli ne ovene in ne potrebuje zalivanja ali gnojenja. Z vsakega zornega kota ustreza definiciji »rože«, celo bolj »standardna« je kot prava roža.
A nikoli se ne boste vanjo zaljubili.
Ker nima življenja, nima duše. Nima zgodbe o ukoreninjenju v prsti skozi veter in dež, še manj pa edinstvenega vonja, ki bi privabljal čebele in metulje.
Esperanto je prav ta plastična roža v svetu jezikov. Njegova slovnica je urejena, logika jasna, odpravljene so vse »nepravilne« težave. Vendar pa jezik nikoli ni bil zgolj hladno orodje za izmenjavo informacij.
Prava vitalnost jezika leži v njegovem edinstvenem »vonju« – to je kulturi.
Učimo se angleščine ne zgolj zato, da bi razumeli navodila za uporabo, ampak predvsem zato, da bi razumeli besedila priljubljenih angleških pesmi, gledali najnovejše hollywoodske uspešnice in razumeli tisti humor in način razmišljanja.
Učimo se japonščine, da bi osebno izkusili poletne festivale iz animejev, razumeli občutek osamljenosti v besedilih Harukija Murakamija in občutili duh obrtnika (匠人精神) v japonski kulturi.
Kitajske besede, kot so »jianghu« (江湖, širni svet življenja), »yuanfen« (缘分, usodna povezanost) in »yanhuoqi« (烟火气, pristno živahno vzdušje), angleške »cozy« in »mindfulness« – za temi izrazi se skrivajo tisočletja zgodovine, mitov, običajev in načinov življenja.
To je pravi čar jezika, njegov »vonj«, ki nas privablja k učenju kljub številnim težavam.
Esperantu, tej »popolni roži«, rojeni v laboratoriju, pa ravno to manjka. Ne nosi skupnega spomina nekega naroda, nima literature, glasbe in filmov, ki bi z njim sobivali, še manj pa duhovitih izrekov in šal, ki bi krožili po ulicah in trgih.
Je popoln, a nima vonja. Ljudje ne bodo postali fanatični zaradi orodja, a jih bo kultura očarala.
Ne potrebujemo enotnosti, temveč povezovanje
Ali je potemtakem ta sanja o »svetovni medsebojni komunikaciji« napačna?
Ne, sanja ni napačna, le način uresničitve potrebuje nadgradnjo.
Ne potrebujemo »plastične rože«, ki bi nadomestila vse pisane, raznolike »divje rože« po svetu, ampak zgraditi most, ki bi povezoval vse vrtove. Zaradi lažje komunikacije ne bi smeli žrtvovati edinstvene kulture in zgodovine, ki se skrivata za vsakim jezikom.
V preteklosti se je to zdelo nedosegljivo. Danes pa tehnologija uresničuje te sanje na še lepši način.
Orodja, kot je Intent, so odličen primer. To je aplikacija za klepet z vgrajenim prevajanjem z umetno inteligenco, ki vam omogoča prosto komunikacijo z ljudmi iz katerega koli kotička sveta, in sicer v vašem maternem jeziku.
Ko v kitajščini izrečete »yanhuoqi« (烟火气, pristno živahno vzdušje), bo sogovornik takoj videl najustreznejši prevod in razlago. Ni vam treba najprej postati jezikovni strokovnjak, da bi neposredno občutili pristen okus tuje kulture.
Ne izbriše edinstvenega »vonja« vsakega jezika, ampak vam omogoča, da lažje in neposredneje vonjate dišavo druge rože.
To je morda boljši način za povezovanje sveta: ne odpravljanje razlik, temveč sprejemanje in razumevanje vsake posamezne razlike.
Navsezadnje se prava komunikacija začne takrat, ko smo pripravljeni ceniti medsebojne razlike.